Zadnji dan v Firencah sva šla pogledat še Medičejsko kapelo in razstavo o vplivu Medičejcev, predvsem papeža Leona X-Medičejca, na Firence. Družina Medičejcev je bila tista, ki je vzpodbudila silovit napredek Firenc v renesansi, tako na področju umetnosti, kot tudi znanosti. Bili so bajno bogati bankirji, ki so s številnimi naročili in nakupi umetniških del v Firencah zbirali najboljše umetnike tistega časa. Najbolj znan med Medičejci je bil Lorenzo Veličastni, ki je svojega najljubšega sina Giovannija s spletkami in diplomacijo že pri trinajstih letih postavil za kardinala, kasneje pa je Giovanni postal papež Leon X. Kot papež je imel velik vpliv na umetnost, saj je naročal številna dela, ki zdaj krasijo cerkve in muzeje. Medičejska kapela sama pa je ponesrečen poskus slavljenja družine Medičejcev, saj je zaradi pretiravanja v uporabi različnih barv kamnov in zaradi svoje velikosti videti temačna in kaotična. Prav nič dobrega občuta nimaš v njej. Zato pa je toliko lepša Nova zakristija (Segrestia Nuova), ki jo je načrtoval in izdelal kipe Michelangelo. V njej sta grobnici dveh Medičejcev, Giuliana, ki je bil dož v Nemoursu in Lorenza, ki je bil dož v Urbinu. Obe grobnici sta okrašeni z vsaka po tremi Michelangelovimi kipi.
Najin tokratni obisk Toskane bova nadaljevala južno od Firenc, z ogledom zanimivih renesančnih mestec, zato sva se odpravila v Certaldo, ki bo najina baza za nadaljnja dva dneva. V Certaldu je hotel Latini, kjer sva že bila. Sam hotel ni nič posebnega, imajo pa dobro restavracijo s pravo toskansko kuhinjo in zvečer sva šla tja na večerjo. Jedla sva posebno toskansko paradižnikovo juho, ki ni ravno juha kot si mi predstavljamo, da naj bi juha bila. Je zelo gosta, skoraj kot nekakšen pire, a zelo okusna. Potem pa sva se oba odločila za testenine. Damir je jedel raviole, polnjene s sirom in špinačo, z gobovo omako, jaz pa špagete z omako iz klobasice. Oboje je bilo izvrstno. Kot v številnih toskanskih gostilnah so naju tudi pri Latiniju pogostili s cantuccini in vinsantom.