Indonezija je bila najina prva daljnovzhodna potovalna destinacija. Pravzaprav niti ne vem zakaj sva se med vsemi privlačnimi deželami daljnega vzhoda odločila ravno za Indonezijo. Morda je na odločitev vplivalo to, da sva si oba želela videti orangutane, ki živijo le še na Borneu ina na Sumatri in varane, ki živijo na Komodu in na Rinci. Pa delujoči ognjeniki na Javi so tudi izjemno privlačen cilj. Tokrat smo z Natašo in Milanom potovali v Indonezijo iz Benetk. Letališče Marco Polo je ravno še na udobni oddaljenosti od Ljubljane. Dve urici vožnje in si na letališču. Potovali smo z letalsko družbo Qatar, ki z ugodnimi cenami kart privablja vedno več potnikov. Vmesni postanek je bil v Dohi, ki si zelo prizadeva postati vodilno letališče za polete na daljni vzhod.
Indonezija je ogromna država, ki jo sestavljajo otoki. Razdalje od enega konca do drugega so ogromne, zato smo se odločili, da bomo za premagovanje teh razdalj uporabljali letala. Kar enajst notranjih letov je bilo potrebnih, da smo izpolnili načrt potovanja. Tako bi bilo že čudno, če v vsej tej množici letov ne bi imeli tudi kakšnih nepredvidenih dogodkov. Enkrat se je letalo ustavilo zaradi okvare, ko je že pospeševalo na vzletni stezi, na poletu na Borno so našo prtljago poslali v Jakarto, v Surabaji so nam dvakrat odpovedali let…. Pestro. A sčasoma te taki zapleti nič več ne razburjajo, to je sestavni del potovanj, še posebej po Indoneziji