Po napornem in pustolovsko naravnanem potovanju pozimi v Raja Ampat v Indoenziji, sva tokrat izbrala malo drugačno potovanje – križarjenje po Zahodnem Sredozemlju z ladjo MSC Meraviglia. Pritegnil naju je predvsem itinerar, ki je obljubljal nekaj postankov v mestih, ki sva si jih že dolgo želela ogledati in pa udobje, ki ga nudi ladja. Izhodiščno pristanišče je bilo v Livornu, tako da sva se lahko od doma odpravila kar z avtom. Vse letalske procedure tako odpadejo. Kljub številnim delom na cestah, sva na cilj prišla čisto brez problemov. Tudi na vkrcanje ni bilo treba čakati, saj ni bilo nikjer gneče.
Ob pogledu na ladjo, obsijano s soncem, v prijetnem, ne prevročem dnevu sva bila prijetno vznemirjena v pričakovanju vsega lepega kar naju je čakalo naslednjih sedem dni. Čar križarjenja je v tem, da se vsak dan zbudiš v drugem kraju. Zvečer zaspiš na ladji in zjutraj se zbudiš v novem pristanišču, v novi deželi.
Ladja MSC Meraviglia je ogromna križarka, na kateri je prostora za 5500 gostov, zato so restavracije, bari, predvsem pa bazeni kar precej polni. To malo pokvari vtis, čeprav je sicer zelo lepa ladja z veliko zabave. Sva pa bila presenečena, da nikjer pri izkrcanju ni bilo nikoli nobene gneče, nobenega čakanja, vse je teklo zelo gladko.
