Damir se mi je smejal, ko sem začela pakirati in zbirati stvari za potovanje že nekaj tednov pred odhodom, a potovanje, na katerem greš na trekking v džunglo in na pohod na vulkan, pa malo kopanja in malo ogledov vseh vrst, se je treba pripraviti in razmisliti kaj vse je treba vzeti s seboj, da je potovanje čim bolj prijetno. Čakala naju je še vedno malo divja in turistično ne preveč razvita Sumatra, za njo pa Bali. Vročina, možnost padavin, hlad na vulkanu, spolzke poti po džungli, kamnita pot na vulkan, na vse se je bilo treba pripraviti.
Potovala sva iz Zagreba in za pot do letališča spet izbrala Go Opti. Hitro, prijazno, brez težav, kot vedno do sedaj! Vsa krmežljava sva se v Zagrebu izkrcala in se prijavila pri Quatarju na dopoldanski let proti Dohi. Ker sva imela še nekaj časa do vkrcanja, sva se odločila, da si čakanje skrajšava v loungu. Ravno zaradi potovanj sva si že nekaj let nazaj priskrbela kartico Diners, s katero imava na letališčih prost vstop v posebne čakalnice in si tako neprijetno čakanje, predvsem ob presedanju, popestriva in narediva bolj udobno, v večinoma zelo gostoljubih loungih. In zagrebški je več kot upravičil najina pričakovanja. Dobra hrana in pijača, zadnje čase že kar nepogrešljiv wi-fi, udobni stoli. Urica čakanja je minila kot blisk in že smo se vkrcali na pet ur dolg polet do katarske Dohe, ki postaja vedno pomembnejše tranzitno letališče za potovanja na vzhod.
Tokrat so nama pri prijavi na let spet težili zaradi pretežke kabinske prtljage. Na letalo lahko neseš 7 kg, najin kovček pa je tehtal kar 14 kg. Zaradi pogostega izgubljanja prtljage, sva vse stvari za prve dni v Bukit Lawangu spakirala v ta kovček. Potem, ko sva nekaj stvari prestavila v nahrbtnik, nekaj pa v torbico, uslužbenka malo zamižala in naju spustila skozi z 10 kg kovčkom. Najbrž sva jo prepričala s tem ko sva ji omenjala kolikokrat so nama že pripeljali prtljago nekaj dni za tem ko sva prispela na cilj in sva se morala znajti prve dni brez nje. Zoprno, še posebej če greš takoj po prihodu za dva dni v džunglo.
Let do Dohe je minil hitro, čas sem si krajšala s super kriminalko Jezero Tadeja Goloba. Na bralniku seveda. Natisnjene knjige so za potovanje pretežke. V Dohi sva spet šla v lounge, ki naju je že v preteklosti večkrat rešil pred neudobnim čakanjem na letaliških stolih in sva se tam tudi najedla in odžejala. Tudi ta lounge, Orix, ima kar lepo izbiro hrane, pijače in seveda internet.
Tudi pot do Jakarte je kar nekam minila, čeprav je bil let dolg več kot 8 ur. Leteli smo čez noč in sva malo dremala. Ker let ni bil poln, sva se lahko presedla na prazne sedeže pri zasilnem izhodu, ki imajo mnogo več prostora za noge in so zaradi tega mnogo bolj udobni kot običajni sedeži. Lahko se kar konkretno stegneš, čeprav so pri Quatarju tudi običajni sedeži udobni v primerjavi s kakšno drugo letalsko družbo.
V Jakarti pa spet čakanje, presedanje na letalo za Medan, glavno mesto Sumatre. No tudi to čakanje sva si krajšala v loungu, ki pa je bil bolj skromen, a kljub temu gostoljuben.
In končno Medan! Ko sva srečno pričakala vso svojo prtljago, ki se je kar hitro prikazala na tekočem traku, tako da nisva bila dolgo v napetosti, sva stopila skozi izhod in že od daleč opazila Cecilijo, ki naju je že čakala. Cecilija je namreč organizirala celotno potovanje preko svoje agencije, ki jo ima na Javi, čeprav sicer živi v Sloveniji. Pa še nekaj dni bo preživela z nama v Bukit Lawangu.
Ko smo stopili iz letališke zgradbe naju je kar oblilo. Vlaga, vročina, trušč!
Po več kot 30 urah na poti sva prispela na Sumatro in dogodivščina se je začela. Adi, naš vodič in šofer je pripeljal svoj avto in naložili smo prtljago ter se odpravili na pot proti Bukit Lawangu. Razdalja do tja sicer ni ne vem kakšna, a zaradi slabih cest gre zeloooo počasi. Zastoji, luknje na cesti, kjer kar zmanjka asfalta, na to se bo treba navaditi. Nama je bilo to takoj jasno že v Medanu, saj če so v okolici glavnega mesta tako slabe ceste, lahko zunaj mesta pričakujeva le še slabše.
Po 40 urah na poti smo že v trdi temi prispeli v Bukit Lawang. Adijeva sestra, ki oddaja sobe nas je toplo pričakala v svoji brezhibno čisti hiši. Zunaj pa glasna glasba, petje…. Ne, ni bila glasba dobrodošlice ampak poroka v bližini, ki po sumatranskih običajih traja več dni. Takrat se še nisva zavedala kaj naju čaka to in naslednjo noč.
Kar hitro sva utrujeno padla v posteljo, a brez silikonskih čepkov v ušesih, ki so vedno v najini torbici obveznih potovalnih potrebščin, kljub utrujenosti ni šlo. K sreči so imeli na poročnem slavju nekaj kar se je slišalo kot mešanica karaok in mujazinovega petja in glasba zato ni bila pretirano glasna, tako da sva s čepki v ušesih kar hitro zaspala.