Dopoldan v Ubudu sva izkoristila za ogled galerije skupnosti slikarjev in za obisk umetnika v rezljanju kipov iz lesa. Navdušili so naju kipci s kot čipka natančno izdelanimi oblačili, lasmi, obrazi kipcev hindujskih bogov in boginj in obrazi balijskih domačinov upodobljenih iz lesa različnih vrst in barv in upodobljena Sarasvati, boginja reke, znanja, umetnosti je odšla z nama domov.
Za zvečer pa sva se odločila da obiščeva predstavo tradicionalnega balijskega plesa kecak v Uluwatu. Ogromen amfiteater, odprt proti morju se mi je zdel tako velik, da bo težko poln. A moja predvidevanja so bila napačna. Ljudje so se zgrinjali od vsepovsod, dokler niso bili vsi sedeži polni in so ljudi usmerjali da so se posedli po tleh okrog prizorišča. Na koncu je bil pred predstavo le še majhen košček odra nezaseden, kar se je kasneje izkazalo za moteče, saj se veliko število nastopajočih ni imelo skoraj kam umestiti in plesalci so se komaj prestopali nekje na sredi odra. A je bila predstava kljub temu nekaj posebnega. Večer, ogenj na sredi odra, morje v daljavi, vokalna spremljava do pasu slečenih moških, ki so sedeli v krogu, bogati kostumi nastopajočih, nežni in stilizirani gibi dolgih prstov plesalk ter premiki črno obrobljenih oči so ustvarili čarobnost in vtis starodavnosti. Lepo je bilo in predstava vredna ogleda. Do hotela v Kuti smo potem potrebovali celo večnost, saj je bila cesta dobesedno zabita. Le skuterji so se hitreje prebijali naprej, avtomobili pa so skoraj stali.
V Kuti sva prenočevala v lepem hotelu kakšnih pet minut hoda od obale.