V Ho Chi Minh City, bivši Saigon sva letela z večernim letom iz Da Nanga, ki je le dobre pol ure stran od Hoi Ana. Ko smo zvečer pristali v Ho Chi Minhu, naju je pričakal predstavnik hotela v katerem sva naročila prevoz do hotela in naju obvestil, da prevoz zamuja, da bova morala malo počakati. Naslednji dan je bila v Ho Chi Minh Cityju velika parada za obeležitev 50 letnice združitve Severnega in Južnega Vietnama in v mesto so se zgrinjale nepregledne množice Vietnamcev z vseh delov države. Ko se je najin voznik končno prebil do letališča, sva na poti proti hotelu videla, da je, kljub pozni nočni uri, v mestu res vse stalo. Končno smo le prispeli v hotel in kar padal sva v postelji, saj naju je naslednji dan čakal izlet na območje, kjer so se Vietkongovci borili proti Američanom na čisto poseben način, s premikanjem po rovih, ki so jih izkopali celo v več nivojih. Cu Chi Tunnels so ena glavnih »must see« znamenitosti, če obiščeš Ho Chi Minh City. Seveda tega tudi midva nisva hotela zamuditi in sva že od doma rezervirala voden ogled. Vodička nama je že zvečer sporočila, da zaradi parade z avtom ne bo možen dostop do hotela in nama poslala lokacijo kamor naj prideva peš. Ko sva stopila iz hotela, kar verjeti nisva mogla koliko ljudi je bilo na ulicah, ki so že od zgodnjega jutra čakali, da so dobili prostor za opazovanje parade, ki je bila napovedana za popolne. Celo peš sva se težko prebijala med ljudmi, ki so sedeli na tleh in čakali. Večina je nosila rdeče majice z rumeno peterokrako zvezdo.
Ko sva končno prišla do vodičke, ki naju čakala izven zaprtega območja, smo se odpeljali do Cu Chi podzemnih rovov. Na poti do tja smo se ustavili v delavnici, kjer so invalidi izdelovali slike iz školjčnih lupin. V Vietnamu je zelo veliko invalidov. Vsepovsod vidiš ljudi na vozičkih, brez nog, rok. Vse to so posledica vojne in to ne samo zaradi eksplozij, ampak tudi zaradi genetskih napak, do katerih je prišlo zaradi herbicidov in drugih strupov, ki so jih Američani uporabljali v vojni. Za invalide poskrbijo tudi tako, da jih zaposlijo v številnih delavnicah, kjer izdelujejo različne izdelke, ki jih zelo nevsiljivo ponudijo turistom.
Prikaz gverilskega bojevanja Vietnamcev v Cu Chi je res slikovit in zelo nazoren. Za različne pasti in druge namene so iznajdljivi Vietnamci uporabljali kar kovine iz bomb, ki so jih nanje metali Američani. Rovi, ki jih je za več kot 200 km, so zelo ozki, nizki, prav klavstrofobični, a so zelo dobro služili namenu, saj so se lahko Vietnamci nevidno premikali s kraja v kraj.
Ko sva prišla nazaj v Ho Chi Minh City, sva šla še v War Remnants Museum, kjer je prikazana vsa nepredstavljiva grozota vietnamske vojne. Opisani in dokumentirani so vojni zločini, za katere nihče ni odgovarjal, povzročitelji posameznih zločinov se po podatkih Vietnamcev še vedno prosto sprehajajo okrog. Če bi si vsi ljudje ogledali ta muzej, bi bilo vojn zagotovo mnogo manj. Nekje na sredini ogleda me je čisto zvilo, popolnoma pretresena nisem mogla prenesti več misli in pričevanj o tem kaj lahko človek povzroči sočloveku.
Od muzeja sva se peš odpravila do hotela in si po poti ogledala še Pošto in katedralo (Notre-Dame Cathedral), ki jo obnavljajo.
|
|
|
Zvečer sva imela rezervirano večerjo v Anan, restavraciji z Michelinovo zvezdico.
 |
 |
 |
 |
Reka Mekong in življenje ob njej je bil najin drugi cilj v južnem Vietnamu. Ogromna reka daje življenje velikemu delu prebivalcev.
|
|
|
Čeprav je reka videti umazana, neprivlačne rjave barve, nama je vodička pojasnila, da ni onesnažena, le polna je zemlje in drugih organskih snovi. Z ladjico smo se odpeljali čez reko na ogled vasic kjer pridelujejo med, cvetni prah, kokosove bonbone.
 |
 |
Nazaj grede pa smo se ustavili še v Vinh Trang pagodi z ogromnim veselim Budo in ležečim Budo.
 |
 |
Večer sva zaključila ob bazenu na strehi najinega hotela, od koder sva imela čudovit pogled na nočni Ho Chi Minh City.
