Otok Sumatra je vedno slovel kot divji otok, kjer živijo ljudstva, ki so še ljudožerci. Zadnje uradne informacije o kanibalizmu na Sumatri segajo v drugo polovico devetnajstega stoletja. Bataki so imeli na Samosirju posebne obrede, na katerih so kriminalcem in ujetim sovražnikom sodili, jih ubili in jih nato pojedli. V vasici Ambarita so še vedno na ogled njihove tradicionalne hiše in kamniti stoli ter mize, kjer je potekalo sojenje na prostoru zraven pa je kamen na katerega se je ulegel obsojenec da so ga porezali in namazali s soljo, poprom, čilijem…in kamen, kjer so mu odsekali glavo. Vodiči v vasici, ki so potomci teh kanibalskih prednikov, prav zavzeto pripovedujejo zgodbe o tem kako je potekal obred. Doživeto in z igralsko žilico pripovedujejo kako je kralj pojedel srce ubitega in popil kri, sodniki in rabelj so pojedli jetra, ljudstvo pa ostale dele mesa. Brrr… Najin vodič je moral sodelovati pri prikazu obreda.
In je potrdil, da so prebivalci Sumatre tudi med ostalimi Indonezijci veljali za divje, necivilizirane, saj se je njegova bodoč žena z Jave, ko ji je povedal da je on pa s Sumatre prav prestrašila, da je “divjak”. No kasneje ji je dokazal, da se nima kaj bati. Ljudožerske obrede so (vsaj uradno) opustili.
Na otoku sva si ogledala tudi grobnice lokalnih kraljev in popolnoma ročno tkanje in malo bolj avtomatizirano tradicionalnih tkanin ulos.
