Takoj po skromnem zajtrku je že prišel najin prevoz, domačin s čolnom, tokrat z dvema motorjema, sem takoj preverila. Naložili smo prtljago in že smo drveli proti naslednjemu otoku Piaynemu. Najina pričakovanja glede namestitve niso bila prav velika, saj na otoku ni skoraj nič razpoložljivih homestayev, ki so kot nekak kmečki turizem za naše pojme. Izbrala sem enega, ki je imel še najmanj slabe ocene na lokalni spletni stran Stay Raja. Ko so naju ob prihodu napotili v mikro hišico, kjer je sobico zasedala le ena postelja, v bistvu žimnica na tleh, sva kar debelo pogoltnila. A se je kmalu pojavil lastnik in s kretnjami in polomljeno angleščino pojasnil, da morava počakati, da se prejšnji gostje izselijo in da dobiva drugo hišico. Čez kakšen pol ure so nama preselili prtljago v udobno hišico, prvo v vrsti, ki je imela svoje “sanitarije”, to je angleško školjko z ročnim spiranjem in ogromen škaf vode. Lokacija homestaya pa je idilična. Na ozkem pasu peščene obale je na obeh straneh morje, na sredini pa štiri hišice za goste in posebej z vseh strain odprta jedilnica.
Italijani, ki so bili gostje pred nama, so se spakirali in odšli, ostala sva sama, edina gosta! Kmalu se je prikazal eden od gostiteljev, ki zna nekaj besed angleško in nama je ponudil, če želiva na kakšen izlet. Takoj sva se dogovorila, da naju odpelje na Piaynemo point, ikonično razgledno točko in na šnorkljanje na sosednji otrok Rufas.
Že doma sva si pogledala kaj bova počela na Piaynemu, zato z odločitvijo nisva nič oklevala. Popoldne je vodič naložil naju in še tri otroke domačinov in smo odpluli proti izhodišču na razgledno točko. Na poti smo videli kar precej manjših ladij za križarjenje in čolnov in tudi v pristanu je bilo privezanih že kar nekaj čolnov. Gneča bo na vrhu sva ugotavljala z Damirjem, ko smo se skupaj z vsemi tremi fanti vzpenjali po lesenih stopnicah kakšnih 100 m navzgor do razgledne točke. Zgoraj je res bila kar gneča, kar nekaj ljudi je čakalo v vrsti, da bi se fotografirali na znameniti ploščadi z najlepšim pogledom na otočke, ki so videti kot bi jih nekdo nasul v morje. Nič ne bo z dronom je ugotavljal Damir, potem pa je kar naenkrat cela skupina obiskovalcev zapustila vrh in obe razgledni ploščadi smo imeli več kot pol ure le zase. Damir je potegnil iz torbe dron in začel snemati, vsi trije fantje, ki so prišli z nama, so se zabavali naju fotografirali, do mile volje smo se nagledali prečudovitega razgleda na otoke in neverjetno zeleno vodo.
Na poti nazaj nas je čakalo še šnorkljanje na Rufasu, ki so ga nekateri blogerji zelo hvalili. Iz čolna sva se izkrcala na improviziranem pomolčku na otoku, voda je pljuskala, saj je bilo morje kar precej razburkano. Na drugi strani kopnega, kjer je bil skrit zaliv, sva se spustila v vodo, odplavala na odprto in si začela ogledovati podmorski svet. Ker sva bila razvajena lepot z Mansuarja, se nama podvodni svet okrog Rufasa ni zdel nič posebnega. Kar malo razočarana sva bila. Pod vodo je bilo veliko potapljačev. Morda je globlje kaj bolj zanimivo? Plavala sva vse okrog otoka do pomolčka, kjer sva se na začetku izkrcala in so naju pričakali s čolnom. Na zadnjem delu je bilo morje precej razburkano, tako da plavanje ni bilo nič kaj prijetno. Ko smo prispeli v Homestay Or Mandira, se nama je malice že zelo prilegla. Gospodinja je naredila posebne, živo zelene palačinke in ocvrte banana! Odlične so bile. V času, ko naju ni bilo, ni prišel noben nov gost, še vedno imava ta raj le zase!
Naslednji dan sva imela v načrtu obisk točke, kjer se zbirajo mante, a nama je načrte pokvaril dež, ki je začel padati že zjutraj. Bomo šli popoldne je zjutraj prišel prišel povedat lastnik…ker tudi popoldne vreme ni bilo najboljše, smo izlet prestavili na naslednji dan dopoldne.
In se je izplačalo, čeprav sva že skoraj obupala, da mant ne bova videla. Zjutraj smo odpluli proti otočku okrog katerega se zbirajo mante in se pustijo čistit malim ribicam. Takoj ko sva s čolna skočila v vodo, sva jih že zagledala kako elegantno plavajo pod vodo. Nekatere majhne, druge pa ogromne. Čudoviti prizori so se nama vrteli pred očmi. Ob vsaki manti sta bili vsaj dve ribici, ki sta odstranjevali zajedalce. Menda so mante igrive in precej pametne, sva brala opise in nato se je Damir lahko sam prepričal, saj se je ena manta dobesedno igrala z njim, ga vabila, da plava za njo in se vračala, ker je bil prepočasen. Čudovito!!! Vse je ujel na film, za res lep spomin na srečanje s temi čudovitimi živalmi.
Ko smo se vračali, nama je vodič podaril še šnorkljanje na čudovitem koralnem grebenu imenovanem Gloria. Kako lep svet se je odprl pred nama, ko sva z maskama zaplaval pod vodo. Ko že misliš, da nič ne more biti lepšega, spet prideva do še lepših koral in še lepših podvodnih svetov.
Ko pa je mimo priplaval še koralni morski pes (psiček pravzaprav), sva bila pa sploh navdušena!!!
Po kosilu je bil čas za odhod na naslednji otok, na Gam. Kaj naju čaka tam, sva se spraševala, ko smo pluli proti Gamu.