Ko smo po adrenalinski vožnji sredi viharja končno pristali na Waigeu je dež ponehal. Vsi smo bili popolnoma premočeni, tudi midva, čeprav sva imela pelerini. Ti sta naju ščitili le pred vetrom in udarci dežnih kapelj, a voda je prodirala do naju skozi odprtine za roke, skozi režo pri vratu, vsepovsod. V takem nalivu, ko je videti kot da nekdo iz škafa zliva vodo z neba in še pri takem vetru, ki to vodo nosi vodoravno, je nemogoče ostati suh.
Pristali smo na peščeni plaži, pred najino kočico in hitro znosili prtljago na suho. Še kar dobro jo je odnesla, saj so jo pri vkrcanju zavili v nepremočljivo ponjavo. Še zadnji homestay sem pomislila že malo utrujna od neudobja, nato naju čaka pa hotel z vsem udobjem. Homestayi imajo res zelo osnovno udobje, pravzaprav bolje rečeno neudobje, o topli vodi lahko le sanjaš, wc se izplakne “na roke”, tako da zliješ posebno zajemalko vode vanj, tuširaš se večinoma s polivanjem hladne, na pol slane vode po sebi…. Ampak tudi to je svojevrstna, prvinska izkušnja. Čez dvajset leta tega zagotovo ne bo več mogoče doživeti. Prepričana sem, da bodo tudi ta košček raja kmalu začeli pozidavati in neokrnjene narave ne bo več. Na otočkih Raja Ampat ni električne napeljave, elektriko dobivajo s pomočjo agregatov, le omejen čas, večinoma ponoči, trgovin ni, vasice imajo le nekaj hiš in kakšno cerkev, pomoli za pristajanje domačinskih čolnov so razmajani, zasilni, cest in avtomobilov ni, hišice za goste imajo posteljo z mrežo proti insektom, wc-je večinoma zunaj..ponekod je na voljo celo (slabo) delujoč internet, na nekaterih otokih, kot je na primer Piaynemo pa interneta sploh ni. Gostitelji so povečini še precej nespretni v tem kako sprejeti in poskrbeti za goste.
Ko sva prispela v Warimpurem, sva se z gostiteljem takoj dogovorila za voden ogled rajskih ptic, ki so glavna značilnost tega dela otoka. Bodita pripravljena ob petih nama je razložil gostitelj, ko pride po vaju nekdo z avtomobilom, da vaju odpelje do lokacije, kjer bosta lahko videla ples rajskih ptic. Na pot je treba zelo zgodaj, ker so ptice aktivne ob sončnem vzhodu! Že pred peto sva bila pripravljena, oborožena s fotoaparatom, oblečena v dolge hlače in dolge rokave, da naju ne bi pikali komarji na poti do lokacije, čakala sva do petih, do pol šestih……a šoferja ni bilo. Vodič je sicer prišel, šoferja z avtom pa ni mogel doklicati. Očitno je včeraj na zadnji novoletni zabavi v vasici Saporkren preveč popil, je bil komentar. Tako je ogled rajskih ptic odpadel. Ko sva pri zajtrku to omenila švicarskemu paru, ki sta bila poleg naju edina gosta v homestayu, sta naju povabila, če greva z njima na izlet na Kali Biru-Modro reko. Si bomo delili stroške, sta bila vesela, midva pa tudi, saj sva tudi midva načrtovala ta izlet in še napolnila sva dan, ko nama je že propadel ogled rajskih ptic. Ob osmih gremo, sta še povedala in midva sva si hitro pripravila vse stvari, ki sva jih mislila vzeti s sabo. Ob osmih seveda šoferja ni bilo, deset čez osem tudi še ne, sem že mislila, da tudi tega ne bo, ko je vendarle prispel in že smo bili na poti na Modro reko. Po razdrapani cesti, ko je šofer s polžjo hitrostjo napredoval preko ogromnih lukenj na cesti, ponekod napolnejnih z vodo, pa po manjših obvozih ob cesti, ko je bila cesta tako razrita, da ni bilo mogoče zapeljati po njej, smo se prebili do Waisaia, kjer je bila cesta solidna, nato pa naprej proti ustju reke, kjer smo se vkrcali na čoln, ki nas je prepeljal na drugo stran in še malo po reki navzgor, kjer smo se izkrcali in začeli bresti malo po vodi, malo po kopnem, dokler nismo prišli na urejeno pot in po par minutah hoje se je pred nami odprl pogled na čudovito modro reko. V spodnjem delu, kjer smo začeli bresti po vodi, je bila reka neugledno rjave barve in z Damirjem sva se potihem spraševala kako bo lahko ta rjava reka nekje živo modra, morda bo danes rjava, ker je oblačno, sva razmišljala.
Bredli smo po rjavi reki, nikjer nobene modrine
Ena za spominNo izkazalo se je, da je višje, v zgornjem toku čudovito modra.
Kar ostrmeli smo, ko smo jo zagledali tako kristalno modro. Takoj smo se preoblekli v kopalke in se pognali v kristalno čisto in živo modro reko.
Temperatura je bila osvežilna, a nikakor ne mrzla. Tok je močan, kar odnašalo nas je, ko smo plavali proti toku. Res je bilo lepo in tudi ostalih obiskovalcev ni bilo tako veliko, da bi bilo moteče.
Ko smo se naužili rečnih radosti in smo se vrnili do točke, kjer bi nas moral čakati čoln za povratek, tega ni bilo. Vodič je bil sprva miren, potem, ko čolna še kar ni bilo, je postajal vedno bolj živčen, končno se je po kakšne tri četrt ure čakanja čoln le prikazal izza ovinka reke in olajšano smo se vkrcali nanj. Ko pa smo prispeli do avtomobila nov šok. Šofer je čudno strmel v zadnjo gumo avtomobila, nato je začel strmeti še naš vodič, na koncu pa še mi. Ja guma je prazna! Kaj pa zdaj? Naš vodič je hitro našel nekoga, ki je imel manjši tovornjak z lesenimi klopcami na prostoru za tovor. Peljali se bomo s tovornjakom!
Malo nas je premetavalo na poti proti Waigeu in ko me je že začenjala boleti zadnjica zaradi trde klopi, je za nami pridivjal naš prvi šofer s popravljeno gumo. Na hitro smo se izkrcali s kamiona in se presedli na mehke sedeže avtomobila! V Indoneziji se ves čas dogajajo take nepredvidljive stvari, a vse se nekako reši in to celo kar hitro. Ko postaneš že malo nervozen, se razplete in vse se odvija naprej.
Izlet se je zaključil uspešno in prav vesela sva bila, da je bil dan rešen, čeprav je sprva kazalo, da bo zaradi odpadlega ogleda rajskih ptic zavožen.
Ko sva sedela pri kosilu, je mimo prišel lastnik homestaya, začeli smo klepetati in vprašal naju je ali bi šla gledat rajske ptice naslednje jutro. Da bo že poskrbel, da šofer zagotovo pride. Takoj sva se strinjala, saj sva si rajske ptice res želela videti. Tokrat je izlet na srečo uspel in to celo odlično uspel. Zjutraj se je najprej prikazala vodičeva žena, ki je omenila, da dela v drugem homestayu, da ima prost dan in da bo šla z nami. Nato je prišel njen mož in kmalu zatem se je pripeljal še avto, v katerega smo se vkrcali. Ko smo z avtom lezli po razdrapanih cestah proti našemu cilju, nisem bila prepričana ali nam bo uspelo priti do cilja. Strmina, tema, spolzka, blatna cesta… No končno se je avto ustavil, bili smo na izhodišču poti do opazovalnice. Začeli smo se vzpenjati po pešpoti, ki je vodila globlje v gozd. Na najtežjih mestih je bila ograja za oprijem, da smo se lahko prebili po skalah do opazovalnice. Posedli smo se na improvizirane klopi in v tišini čakali, da se zdani. Počasi so se začeli oglašati ptiči vsak s svojo melodijo, zdanilo se je, naše rajske ptice pa od nikoder. Še nekaj časa smo čakali, nato je vodič odločil, da gremo na drugo opazovalnico. Ravno ko smo se začeli odpravljati, pa nekaj zašumi in na veji drevesa pristane rdeča rajska ptica (Red bird of paradise). Takoj smo se posedli nazaj in jo opazovali, ko se je prestopala visoko na veji drevesa, ki je bilo kar precej daleč od nas. To je torej to, bližje je ne bo, da bi si jo lahko natančneje ogledali. K sreči sva imela s seboj teleobjektiv, da sva vsaj z veliko povečavo jasneje videla to prelepo ptico.
Zdaj pa gremo na naslednjo lokacijo, je odločil vodič. Poskusili bomo videti še drugo vrsto rajske ptice, ki živi na Waigeu, Wilsonovo rajsko ptico. Hitro smo se po pešpoti spustili do avta in se odpeljali na naslednje opazovališče. Tam se rajske ptice to jutro niso pojavile. Muhaste so, včasih pridejo, včasih pa tudi ne. Še tretja lokacija je, kjer jih lahko vidimo, je rekel vodič in že smo bili na poti. Tokrat smo imeli srečo, saj sta se dve ptici, samec in samica že vrtela v svojem plesu.
Čisto potiho smo ju opazovali skozi manjše odprtine na šotorskem platnu. Rajske ptice so zelo teritorialne in se vedno ob zori zadržujejo na istih mestih. Rdeče rajske ptice na drevesu, Wilsonove rajske ptice pa na tleh. Uspelo nama je videte obe vrsti, v istem jutru. Super!!