Najina naslednja postaja je bila Batanta. Z Mariom sva se dogovorila, da nama je organiziral prevoz s čolnom do najinega naslednjega Homestaya, Rissen na Batanti. Naložili smo prtljago, jo zavili, da se ne zmoči in štartali proti Batanti. Po nekaj kilometrih je začel motor čudno pokašljevati. Kaj je zdaj to, imamo le en motor, ta pa ne dela! Še preden naju je začelo resno skrbeti, je voznik že držal telefon v roki in nekam klical. K sreči je imel signal, ki na tem otočju ni ravno povsod na voljo. Že tretja nevšečnost na tem potovanju. Pa kaj se dogaja? No težava je bila kmalu rešena. Poslali so nam nasproti nov čoln, kar sredi morja smo preložili prtljago in odbrzeli s polno hitrostjo proti Batanti. Pričakala naju je hišica čisto na obali ob peščeni plaži. Udobje v hišici je bilo bolj tako tako, a za to lepoto je vredno potrpeti. V hišici na levi strani Čeha, v hišici na desni strani starejša Francozinja, ki potuje sama, kar hitro smo na skupni večerji navezali stike in si izmenjali izkušnje in informacije.
Damir pa je dobil vročino. Pa kaj se dogaja na tem potovanju? K sreči imava s seboj potujočo lekarno, ki vsebuje tudi vse potrebno za blaženje raznih viroz, bolezni. Prvi dan na Batanti sem šnorkljala sama, Damir pa je počival. K sreči je takoj ob hišici koralni greben, tako da sem šla iz hišice direktno v vodo in že občudovala prelepe podvodne prizore.
Na slapove, ki sva jih imela v načrtu pogledati na Batanti boš šla pa kar sama, je rekel Damir. No k sreči je bil tudi on že toliko boljši, da sva šla skupaj. Če bi morala sama, bi mi bilo le pol tako lepo kot če greva skupaj. Najin vodič je vkrcal še tri domače fante in že smo drveli proti izlivu reke na kateri sta dva slapa. Ko smo prispeli do gozda mangrov se je kmalu pokazal manjši pomol kjer smo se ustavili in izkrcali in po par sto metrih poti smo najprej zaslišali, nato pa še videli prve slapove.
Spodnji slap
Do naslednjega slapa je ura poti in pot je precej spolzka, nama je pojasnil vodič. Ne bova izzivala usode ker nisva bila primerno obuta, zato sva se odločila, da ostaneva kar pri prvih slapovih. Ob slapu je prijeten tolmun in končno se mi je uresničila želja, da sem se kopala ob slapovih. Lepo! Damir je privlekel iz torbe drona in začel snemati, vsi otroci pa so se nabrali okrog in opazovali kaj dela. Prava atrakcija je bil.
Zvečer je bilo silvestrovo in skupaj s Francozinjo smo sedeli v improvizirani jedilnici pri skromni večerji.
Daleč od tega, da bi praznovali prehod v novo leto kot smo navajeni doma. Ko smo okrog osmih pojedli in se preko prevajalnika v indonezijščino še malo pogovorili z gostiteljem, smo se vsi odpravili spat. Lansko leto sva bila na silvestrovo v Cuenci v Ekvadorju, imela sva celo nekaj podobnega kot praznično večerjo, letos pa šumenje valov, oglašanje ptic in skoraj divjina. Lepo je bilo!