Ko sva z Damirjem pred nekaj leti potovala po Sumatri, nama je Cecilija opisovala rajsko otočje Raja Ampat, ki da ga res morava enkrat videti, da je nekaj posebnega. Takrat si niti približno nisva predstavljala kje je to otočje, le to sva vedela iz Cecilijinega pripovedovanja, da je zelo dolga pot do tja. Tako sva nekje v ozadju možganov vedno imela misel, da enkrat bova pa šla na Raja Ampat. Vmes sva bila v Afriki, pa v Ekvadorju, pa v Vietnamu in v Kamodži, ko pa sva poleti začela razmišljati kam bi šla pozimi v tople kraje, se je prikradel ideja, da mogoče je pa zdaj že čas, da se lotiva načrtovanja poti na Raja Ampat. Najprej sva mislila, da bi združila potovanje še z obiskom indonezijskega dela Papue, vendar sva si kasneje premislila, saj je okrog novega leta tam deževno obdobje in ni najbolj primeren čas za pohode. Poleg tega so najbolj zanimivi papuanski plemenski festivali avgusta. Nekaj časa sva še oklevala, razmišljala ali se nama izplača samo za Raja Ampat potovati tako daleč, potem pa je Damir odločil, greva! In sva začela načrtovati, brati bloge, zbirati informacije…Obrisi potovanja so se začeli kazati in čas je bil za nakup letalskih kart. Ko so enkrat letalske karte kupljene, se začne resno načrtovanje.
Po daljšem času sva se spet odločila za letalsko družbo Qatar Airways, iz Zagreba čez Doho na Bali. Z Balija je bil namreč direktni let v Sorong na Papui in mikalo naju je, da bi kakšen dan preživela še na Baliju. Spomin na romantično večerjo na obali, na pesku, ob svečah v Jimbaranu naju spremlja vse od zadnjega potovanja po Indoneziji in lepo bi jo bilo ponoviti.
Ker so božično novoletni prazniki letos radodarno poskrbeli za maksimalno število prostih dni, sva se odločila, da greva na pot 24. decembra. Morda v zraku vidiva še Božička kako na saneh, ki jih vlečejo severni jeleni, obiskuje otroke po svetu !
Do Zagreba naju bo peljal GoOpti, se je odločil Damir, ko je ugotovil, da bi parkiranje najinega avtomobila na parkirišču na letališču v Zagrebu stalo bistveno več kot če greva z GoOptijem. Ko sva čakala 24. dopoldne na prevoz, se je voznica GoOptijevega kombija z zadnjim delom zaletela v sosedovo ograjo. Vsa stekla zadnjih luči so ležala na tleh, kako slab znak za začetek potovanja! Kar malo me je začelo stiskati, ko sem to videla. Razbiti kombi smo hitro zamenjali in la kakšne pol ure kasneje kot je bilo predvideno smo bili že na zagrebškem letališču. Vse je teklo gladko, en dva tri sva se vkrcala na letalo in čez kakšnih pet ur smo že pristali v Dohi. Na letališču sva malo pogledala naokrog, si ogledala nove pridobitve od najinega zadnjega potovanja skozi Doho in že je bil čas za nadaljevanje poti.
Čeprav je pot do Balija trajala ker osem ur, se mi pot ni vlekla. Nekaj sem spala, nekaj brala in je minilo. Vmes se je zgodil še neljub dogodek, ko je eni od potnic na letalu postalo slabo in se je onesvestila. Čisto blizu najinih sedežev je bilo. Osebje je nervozno tekalo okrog, pojavil se je gospod, ki je bil zdravnik. Menda se ja ne bo slabo končalo me je prešinilo, ko sem se spomnila na incident z vozilom GoOptija in možnim zaporedjem slabih dogodkov. Čez nekaj minut je gospa prišla k sebi in vse je bilo v redu.
Ker sva vize uredila že od doma, sva vstopne formalnosti za Indonezijo uredila kar preko avtomatov. Skenirala sva potne liste in kodo s potrdilom o plačilu nekih vstopnih stroškov in že sva bila ob traku za prtljago. Bo prtljaga prispela, se vedno znova sprašujeva, ko čakava ob traku. Tokrat sva imela v prtljagi sledilne tage, a je bila baterija v enem prazna, tako da sva vedela, da je ena torba zagotovo prispela, za drugo pa nisva vedela. Doma namreč nisva preverila baterij! Tokrat so Indonezijci podrli rekord v prelaganju prtljage na trak. Trajalo je več kot eno uro, da sta se najini torbi končno prikazali na traku. A sta vsaj se! Zdaj pa naprej do terminala za domače lete. Čeprav sva kupila karte za direktni let iz Denpasarja v Sorong, sva kakšnih štirinajst dni pred odhodom dobila obvestilo Garude, da je najin let odpovedan in so nama dodelili nove karte s postankom v Jakarti! To je najino pot še podaljšalo, saj sva najprej letela dve uri do Jakarte, nato pa še štiri ure iz Jakarte v Sorong. A tudi to je nekako minilo. Let v Sorong sva večinoma prespala, saj sva bila utrujena že od prejšnjih letov. Zjutraj smo pristali v Sorongu na Papui. Zdaj naju je čakala le še pot s trajektom do Waisaia in nato še s čolnom do prvega otoka, Mansuarja. Na Mansuarju sva rezervirala Homestay Terimakasih, ki ima kar dobre ocene za razmere na otočju Raja Ampat. Ker je to še turistično zelo nerazvito področje, velikega udobja pri namestitvah ni pričakovati. Lastnik nama je preko WhatsApp sporočil, da lahko greva z njim s hitrim čolnom iz Soronga direktno na Mansuar. Tako je pot s trajektom odpadla in 1,5 milijona IDR se je zdela poštena cena za tako pot. Maria sva počakala v Marina Star restavraciji in uživala na terasi s pogledom na morje. V dveh urah hitre vožnje smo bili na Mansuarju in kosilo naju je že čakalo. Dobila sva ljubko kočico na kolih z lepim balkončkom in direktnim dostopom v morje. Kar samo se nama je smejalo, ko sva bila končno na cilju.
