Zanimivo je videti, kako ima vsak karibski otok svoj značaj. Vsak je nekoliko drugačen in vedno se izkaže, da se pričakovanja ne izpolnijo. Nekako sem pričakovala, da bo Costa Maya podobna Cozumelu, pa sploh ni tako. Že v pristaniških stavbah, ki so narejene kot zaključena celota, se izkaže da gre za popolnoma različen koncept. V Cozumelu ladje pristanejo praktično v mestu, na Costa Mayi pa v umetno ustvarjenem mestecu, polnem trgovinic in lokalov za turiste. Do naselja domačinov je treba s taksijem.
Zadnji dan na kopnem smo preživeli na plaži Mahahual. Pri izhodu iz pristaniškega območja smo poiskali taksi, da nas je odpeljal do plaže. Dva dolarja po osebi za vožnjo, ki traja kakšnih pet minut, je kar veliko, a zdaj smo že navajeni, da so cene za turiste s križark vsepovsod navite. Prebivalci nekoč nerazvitih otokov so zaslutili priložnost za zaslužek. Cena za ležalnik na plaži in sončnik je 10 dolarjev po osebi. Kasneje se je izkazalo, da so ležalniki na pol polomljeni, dežnikov pa je le peščica. Ker smo k sreči prišli na plažo med prvimi, smo lahko zamenjali polomljene ležalnike in si priborili dva dežnika, nam je pa enega kasneje nekdo »ukradel«. Kar izginil je!
Morje je bilo toplo, a še vedno osvežilno. Med nami so plavale tudi 30 cm dolge iglice in druge ribe, voda je bila čista. Užitek je se kopati v morju v začetku januarja, se nastavljati sončnim žarkom in pozabiti na zimo in kratke dneve. To, da je bila plaža preveč obljudena za moj okus, sem zlahka potisnila na stran.
